Raša Sraka je začela trenirati judo osnovni šoli in je bila v dvajsetletni športni karieri enkrat evropska prvakinja, enkrat podprvakinja in trikrat tretja, dvakrat je bila bronasta na svetovnih prvenstvih, na dveh Olimpijskih igrah pa je osvojila sedmo in deveto mesto. Judo je njen način življenja.
Judo je način življenja tudi za Luka Vukovića. Z Rašo sta se spoznala v klubu. Luka je nehal tekmovati in postal trener ter Rašin sparring partner. Nekega dne sta ugotovila, da je med njima nekaj več. Zdaj sta poročena in imata pol leta starega sina Nikolaja. Vodita tudi ljubljanski judo klub Zmajčki.
Gorazd Suhadolnik | Foto G.S.
Raša, kakšen je bil preskok iz vrhunskega športa v materinstvo?
Raša: Ko sem na Olimpijskih igrah v Londonu razpredala o tem, kako se bom morala spočiti, preden bom zanosila, mi je dr. Nada Rotovnik Kozjek rekla: »Nič ne čakaj, nosečnost je najboljša regeneracija.« Upoštevala sem njen nasvet in mali Nikolaj me je v bistvu rešil. Zapuščanje Judo kluba Bežigrad, v katerem sem dosegla vse svoje športne uspehe, je bilo tako čustveno, da bi bila povsem zagrenjena, če se ne bi veselila rojstva otroka. En mesec pred rokom poroda je moral iz kluba oditi še Luka in to je pripomoglo k temu, da je Nikolaj pohitel in se kljub težkemu porodu na koncu lepo rodil.
Kako ste zdaj?
Raša: Super smo. Saj smo bili že prej, zaradi Olimpijskih iger sem bila kondicijsko dobro pripravljena in sem zato tudi nosečnost lepo prenašala. Menda sem celo premalo počivala, po porodu pa sem hitro prišla k sebi. Pravijo mi, da se moram malo umiriti, a zdaj, ko smo zagnali nov klub, ni časa za počitek.
Zakaj sta se odločila za drug judo klub?
Luka: Raša je septembra lani izstopila iz JK Bežigrad, ker skupščina ni sprejela nje in njenega očeta v upravni odbor. Rašin oče je bil sicer kot podpredsednik kluba glavni pri pridobivanju sponzorskih sredstev. Vendar so se v vodstvu kluba odločili drugače.
Raša: Z očetom sva v bežigrajski klub vložila 20 let dela. Ob odhodu mi je ostal malo grenak priokus, saj so od mene zahtevali plačilo odškodnine, s čimer se ne strinjam, zato pa dve leti ne smem tekmovati.
Kaj je za vaju najpomembnejše pri judo klubu?
Luka: Judo vidim kot vzgojno sredstvo, pri katerem otroci s trdim delom prihajajo do dobrih rezultatov in osebnih ciljev, ki si jih zastavijo skupaj s trenerjem. Tako gradijo svoj značaj in se ne ustavijo ob manjših ovirah, obenem pa si skozi športno udejstvovanje tudi lepo izgradijo telo. Trener mora seveda imeti tudi širšo sliko – kako uspešen je otrok v šoli, glede morebitnih vzgojnih težav doma … Verjamem, da je to mogoče doseči v manjših skupinah, v katerih je več pozitivne energije. Otroci si morajo med sabo pomagati, brez trdne ekipe ni niti uspehov in vrhunskih rezultatov posameznikov.
Luka, vi delate tudi s težavnimi otroki?
Luka: Zadnji dve leti in pol sem zaposlen kot učitelj športne vzgoje v Vzgojnem zavodu Planina. Z otroki sem vzpostavil dober odnos, vzajemno se spoštujemo in pri njih vidim že določen vedenjski napredek. Uvedel sem tudi judo kot interesno dejavnost in varovanci lahko v nadzorovanem okolju sproščajo svojo agresivnost in napetost – to pa se vedno zaključi z umirjenjem in prijateljskih rokovanjem. Pri tem se najbolje pokaže moč mladostnika.
Kakšen je vajin načrt s Judo klubom Zmajčki?
Raša: V bistvu sva prevzela klub, ki ga je ustanovil Gorazd Meško, dekan Faklutete za varnostne vede, vendar ga zaradi delovnih obveznosti ni mogel voditi. Petnajst otrok, ki jih je Luka štiri leta treniral v JK Bežigrad, je prestopilo k Zmajčkom, že od poletja pridno treniramo, septembra pa smo začeli še s skupino mlajših otrok. Treninge te skupine vodim jaz.
Luka: Počasi se oblikuje tudi skupina starejših, ki v klubu trenirajo dvakrat na teden. V tej skupini so tako izkušeni judoisti kot popolni začetniki.
Kakšni so cilji kluba?
Luka: Predvsem, da s skupino fantov, s katerimi sem začel v JK Bežigrad, skupaj prebrodimo puberteto, in da smo tekmovalno, tako kot doslej, v državnem vrhu.
Raša: Delo vrhunskega trenerja ni nič manj intenzivno kot delo vrhunskega tekmovalca: veliko je treninga, odrekanja, utrujenosti, prostih vikendov ni. Če pa bodo med člani kluba želje in volja za resen tekmovalni trening, bomo šli tudi skozi ta proces. Nikogar ne bova silila v vrhunski šport, pomembneje nama je, da se imajo dobro, in da se iz tega kaj naučijo.
Luka: Želim si tudi, da bi se kateri od otrok zagrel in se usposobil za trenerja ter mi pomagal pri Zmajčkih oziroma me pozneje nasledil.
Raša, bi glede na svoje izkušnje otroku svetovali tekmovalno kariero?
Raša: To ni preprosto vprašanje, vendar se zadnja leta stvari v judu spreminjajo, tudi finančno – grand slami in grand prixi ponujajo solidne denarne nagrade. Seveda to nujno zahteva tudi večji vložek. Ko smo mi začenjali, je bilo dovolj, da si imel kimono, judo je bil poceni šport, v prihodnosti pa verjetno ne bo več.
Kaj pa zdravje?
Raša: Noben vrhunski šport ni zdrav za telo. Toda meni je judo prinesel veliko širine. Če si dostopen, te že sama veščina veliko nauči. Nikoli je ne moreš tako obvladati, da bi prišel do konca. Najpomembneje pa je, da otrok sam pove, če si želi postati vrhunski judoist. Pri meni se je to zgodilo po spletu okoliščin.
Luka: Ko sem zapustil JK Bežigrad, sem rekel svojim fantom, naj se sami odločijo, ali bodo šli v nov klub. Enako se mi zdi glede odločitve o vrhunski športni karieri. Ko bodo malo starejši, se bodo morali sami odločiti.
Raša: Zame je bil judo vedno na prvem mestu in šola na drugem. V klubu mi nikoli niso dali vedeti, da je pomembna tudi šola. Najina filozofija je drugačna: potrebno je veliko odrekanja, oboje pa je enako pomembno.
Luka: V puberteti je intenziven trening juda zelo koristen, po koncu srednje šole pa bodo fantje dovolj zreli, da se bodo odločili glede tekmovalnih ambicij. Vsekakor pa je treba imeti alternativo športni karieri.
Raša: Kot uspešen športnik pridobiš samozavest, s katero si lahko uspešen tudi na kateremkoli drugem delovnem področju.
Bo sin Nikolaj judoist?
Raša: V judo vrtec bo zagotovo šel, ker se mora naučiti vsaj to, kako se pravilno pade. Vendar pa pri njem ne sme priti do pritiska, ki bi ga lahko čutil, ker sva oba starša judoista.